Res že? Res! Petdeset let. Pol stoletja. Tisti, ki smo leta 1976 zapustili Prvo gimnazijo Bežigrad z maturitetnim spričevalom v roki in optimizmom v srcu, smo si privoščili druženje, ki ga tokrat nismo mogli poimenovati drugače kot — jubilejno. Po ne vem koliko letih smo se spet zbrali na bregu Ljubljanice, v gostilni Livada.
Zaradi narave lokala black tie ni bil obvezen, casual čisto primeren, po obleki ni nihče izstopal, le dekleta se ne dajo in so še vedno brhka 😉
Teme pogovora: od vnukov do službe, saj imajo nekateri še vedno zagon. Če nam seveda to tudi zdravje dovoljuje. Pravzaprav je bila to tokrat ena pomembnejših tem.
Imam občutek, da smo še bolj povezani kot pred desetletji, bolj zgovorni, manj obremenjeni. Hm, to morda ravno ne, saj nam tablete in vnukeci delajo vse bolj sive lase. Vsaj tistim, ki jih še imajo.
Zgornje gasilske posnetke smo naredili povsem na začetku srečanja.
Spodnje posnetke pa sem napravil, preden smo se vrgli v raziskovanje in ocenjevanje menija.
Zaradi izbranih krožnikov in dišečih sestavin so eni malo težje čakali in jim je pogled s starih sošolcev kar prehitro ušel na posvetne reči.
Nekaj časa smo bili tiho, potem pa se je začelo… Ja, deset let se nismo videli.
Mojca ni hotela pozirati na bregu Ljubljanice 😉 pa sem posnel še eno gasilsko brez gasilcev.
Ste si drznili doma povedati, da nam je druženje prehitro minilo? Natakarji so nas vrgli ven, ker so hoteli iti spat!
Brane pravi, da je bilo tokratno srečanje tako fajn, da se spet vidimo že prihodnje leto! Ne zamudite!
Leave a Reply